Atijevi občutki

Pot do porodnišnice na Ptuju je bila dolga, še daljša pa zaradi razmer na cesti, snežilo je kot že dolgo ne in po avtocesti smo se vozili 30 km na uro. To pot si bom zapomnil do konca. Prav tako si bom zapomnil spremembo v svojem čutenju. Iz »vse je pod kontrolo« je postala naenkrat težnja po obvladovanju situacije, saj je mamica iz minute v minuto izgubljala kontrolo. Začel se je porod.

Občutek, ko stojiš ob strani ljubljene osebe, ko le – ta v fazi poroda pade dobesedno v trans, je milo rečeno, grozen. Ne moreš storiti praktično ničesar, si tam in čakaš, čakaš, da bo konec. Vse skupaj se dogaja kot v počasnem posnetku. Osebno sem se večkrat vprašal, kaj se te dogaja.

In potem…

Potem se zgodi to, da dobesedno štorklja prinese otroka na svet. Kar naenkrat je tukaj. Ta preobrat, ki se zgodi je nepopisen. Ne gre opisati čustev, ki te oblijejo v tem trenutku. Nisi več ne v prostoru in čas ne obstaja. Samo si. In v roki držiš malega otroka, štručko katero si soustvaril. In ne moreš verjet, da je to sploh lahko res.

M A L I  Č L O V E K,  N O V O  Ž I V L J E N J E,  V E L I K A  O D G O V O R N O S T  !

Ves porod sem stal tik ob svoji boljši polovici in bil pripravljen, da ko bo tako daleč v roke vzamem to malo bitje. Ko je po vodi priplavala »naša mala ribica« kot se ji vsak dan poje, spontano izmišljena pesmica od prvega dne na svetu, so iz mojih oči pritekle nekontrolirane solze sreče, zgodil se je smeh, veselje. Obilje številnih pozitivnih občutkov, ki te prelijejo v tem momentu je nepopisno in se jim ne moreš upreti, mene je totalno prevzelo. Prvi dotik, njen vonj, njene prve kretnje, prvi pogledi v za njo nov svet, ko sem to spremljal, sem postal eno z njo. Ni drugih misli in ne moreš se načudit, kako je ta trenutek sploh lahko resničen. Hvaležen sem mamici svoje zlate punčke, vsem v tistem prostoru, družini, vesolju in si želim samo eno za vse. Ljubezen.